Mislim, da igra precejšnjo vlogo zavedanje o tem, od kod vaša hrana prihaja. Kmetje to razumejo. To počnejo že leta. Obvladajo! Ponovno osvajanje starih navad predstavlja očitno še najtežji zalogaj. Na drugi strani mize pa ljudje resnično želijo vedeti, od kod prihaja njihova hrana. Še vedno mi zastavljajo vprašanja, »Kje je naš domači ananas?«. Najpomembnejša stvar ostaja torej priprava obrokov, za katere smo pripravljeni plačati. Prehranjevanje v restavracijah je doživelo precejšnje spremembe. In to je dobro.
Slow Food, mednarodno gibanje, ki ga je začel Carlo Petrini v Torinu, se je sprva začelo kot upor proti vstopu ponudnikov hitre prehrane na evropski trg v začetku osemdesetih. Oblikovali so neprofitno organizacijo, namenjeno vračanju k starim načinom priprave hrane, ohranjanju okusov in postopkov priprave. Kuhanju od začetka, ne pa pogrevanju vnaprej pripravljenih izdelkov. Če kupujete lokalno, gotovo kuhate od začetka. Sam v glavnem uporabljam lokalno pridelano sadje in zelenjavo zato, da je hrana zagotovo sveža in okusna. Prav tako skušam ostati prisoten na dogodku in se s svojimi jedci pogovarjati o sestavinah jedi in receptih ter jih spodbujati, da si tudi sami doma začnejo pripravljati preprosto okusno hrano.
Ne bi smeli kupovati ogromnih količin vnaprej pripravljene hrane. Okej, tu in tam pride čas za junk obrok, a vendar vsi vemo, da tako pripravljena hrana ni dobra. Natrij in druge sestavine v njih so tihi morilci. Če malce pokukam v prihodnost, vidim, da se bo nabava živil zagotovo spremenila v smeri nekoliko bolj lokalne pridelave. Lokalna sinergija se bo sestavila skupaj. Ljudje se bodo zbrali ob mizi, polni zlate hrane!