Ni teorije, ki bi pojasnila našo odločitev, da bomo jedli predelano hrano namesto domačih hranljivih biserov. Sprejeli smo koncept prehranjevanja s smetmi, ker smo resnično mislili, da jedi takšne pač morajo biti. Nismo se trudili naučiti se kuhati zase. Ugotovili smo, da niti nimamo dovolj sredstev za to. In, seveda – za to nikoli ni dovolj časa.
Sam sem se naučil kuhati nekje med potjo, nato pa še naprej razvijal svoje sposobnosti. Pripovedujem vam: Po naključju sem začel bolje jesti. Enako lahko tudi vi. Nisem hipi, ki bi imel na voljo ves čas na svetu, živel nekje v gozdu in pridigal o tem, kako bi morali jesti in živeti. Sem vaš sosed v petnadstropnem stanovanjskem bloku v kateremkoli starem umazanem mestecu. In nekje na svoji poti sem sklenil, da bom užival dobro hrano. Vražje dobra odločitev. Kot je dobra odločitev postaviti več sadja in zelenjave na krožnik. Ne pripovedujem vam tega kot kakšen zdravilni diktator ali motivacijski trener, ki vam v uho kriči »To zmorete!«. Nihče ne želi jesti trave in korenin, vsem pa je jasno, da vse te predelane smeti ne delajo nikakršnih koristi vaši denarnici ali pasu. Za to, da bi pol svojega proračuna za hrano porabili za menije »zgrabi in pojdi«, vam ni treba v Ameriko.
Na koncu predora je pomemben del vašega telesa. Zadnjična odprtina. Prav to je točka, kjer se zberejo vse s prehrano povezane težave in začnejo plesati. Prišel je čas, da jim pokvarimo zabavo. Temačnih dni prehrane ne trpimo več. Nihče se ne bi smel opravičevati za to, če skuša poskrbeti zase ali želi boljšo hrano za svojo družino. Ni vam treba biti prvorazredna rit, da ste pozorni na to, kar jeste.